Jemo, da bi potešili težave

damjana

Od prvega dne življenja hrano enačimo z ljubeznijo, kar postane problem predvsem, ko nastopijo čustvene stiske. Namesto basanja s hrano, za katero verjamemo, da nas bo osrečila, potrebujemo dvojno porcijo samozavesti in sprejemanja samih sebe.

Pred kratkim sem obiskala prijateljico, ki so jo presenetile slabe novice. Vrata je odprla v kopalnem plašču in s polnimi usti čokolade. »Za tolažbo,« mi je razložila. Vprašala sem jo, če je potolažena. »Pravzaprav ne,« mi je odgovorila, priznala pa je, da ji je že malce slabo. »Na žalost je zabavni del nažiranja trajal le približno pet minut,« se svojih »čokoladnih bolečin« spominja prijateljica.
Študija, ki jo je v Združenih Državah izvedla Narodna akademija znanosti, je pokazala, da obstaja povezava med kroničnim stresom in prenajedanjem. Dolgotrajni stres namreč preveč spodbuja adrenalinski sistem, uživanje sladkorja in maščobe pa je s svojim pomirjujočim učinkom najhitrejši in najlažji odgovor.
Večina žensk in nekateri moški imajo do sladkih in maščob polnih jedi odnos ljubim-sovražim ter se ne dolgo po njihovem zaužitju pojavita samoobtoževanje in občutek krivde.

Napake iz otroštva
Nepravilen odnos do hrane in čustev je pogosto zakoreninjen globoko v mladosti. Že v otroštvu se namreč učimo povezovati hrano z ljubeznijo. Ta lekcija se s časom ne spreminja in hrana je darilo, ki ga prejemamo in dajemo drugim vse življenje. Kuhanje za nekoga, ki ga imaš rad, je na primer tradicionalni del procesa zapeljevanja pri obeh spolih. Sprejemanje hrane kot nagrade ali kot nadomestka za ljubezen je zakoreninjeno v naši kulturi. Obstaja pa nevarnost, da hrani kot izkazu ljubezni pripišemo prevelik pomen in zanemarimo druge načine. Hrana tako nadomesti ljubezen, namesto da bi bila prijeten način za njeno utrjevanje.
Raziskave dokazujejo, da se otroci naučijo povezovati hrano in ljubezen že ob dojenju. Dojenčkom je hrana ponujena tudi ko jočejo, ker so bolni ali jih je kaj zmotilo, in ne zaradi lakote. Neprepoznavanje joka zaradi praznega trebuščka in joka zaradi drugih dejavnikov, se že v najzgodnejši dobi vzpostavi zmeden odnos do hrane kot nagrade in do uravnavanja vnosa hrane za potešitev lakote, saj večina ljudi jé preobilno. Te povezave pa starši ne prekinejo, ampak jo, napačno, le še utrjujejo, ko otrok odrašča.
»Pitanje« otrok s sladkarijami, zato da bi jih pomirili, je nepravilno, saj pokvari in povečuje apetit v trenutkih, ko je vse, kar potrebujejo, le nežnost.
Čustveno prenajedanje nam čustev ne poživi, ampak jih potisne v kot. Po hrani kot rešitvi problemov namreč posegamo, ko želimo omrtvičiti čustva, ko ne želimo premišljevati, ampak se omamiti in se oddaljiti od težav. Torej v hrani iščemo učinek, kot ga imajo droge ali alkohol, zato lahko o čustvenem prenajedanju razmišljamo tudi kot od odvisnosti od hrane.

Jemo, da bi potešili težave?Dolgčas ubija
Veliko ljudi jé iz dolgočasja. Ko govorimo o čustveno pogojenem prehranjevanju, je dolgočasje bolj nevarno kot srčne bolečine, stres in frustracije. »Najhuje je, ko nastopi nedeljsko malodušje. Ko je prezgodaj za preplah pred novim delovnim tednom in prepozno za kar koli zabavnega, po televiziji ni ničesar, zunaj pa dežuje,« razlaga prijateljica. »Spečem si čokoladno pito in jo jem, dokler lahko diham. Potem, zvrnjena v naslonjaču, zaspim. Ko se pita peče, prijetno diši, kot pravi dom. Občutek imam, da sem del družine.«
Včasih je čustvena pot do prenajedanja tako zelo prikrita, da jo težko opazimo. Po prepiru z mamo zaloputnemo vrata, in še preden se zavemo, smo že globoko v hladilniku. A s samoopazovanjem lahko vzroke, ki nas vlečejo v prenajedanje, prepoznamo in spremenimo vzorec svojega obnašanja v stresnih situacijah.
Če jemo, ker se želimo potolažiti, smo osamljeni ali se počutimo nezaželene, stopamo v krog prenajedanja in sovraštva do sebe, ki ga čutimo kot veliko luknjo v trebuhu, ki nenehno zahteva več in več. Najprej se nehajmo obtoževati, kajti to sproži samoobrambo, kar pomeni napad na hladilnik. Sprejmimo del sebe, ki v težkih trenutkih ponori in pograbi čokolado, oprostimo si takšno obnašanje in svoje misli usmerimo v iskanje drugih rešitev, ki ne zahtevajo le naših ust, ampak tudi naše možgane in telo.

Obvladajte »čustveno« prehranjevanje:
Če vemo, da se ne želimo prenajedati, najprej določimo, kaj sploh želimo. Ogromno ljudi namreč ne ve, kaj si želi, kaj bi naredili s seboj ali pa teh želja ne prepoznajo ali jih ne znajo izraziti.

Jemo, da bi potešili težave?- Odpovejte se sladkorju
Jemo, da bi potešili težave

Tisti, ki trdijo, da so odvisni od sladkorja, imajo prav, zato poskusite zdržati brez sladkih priboljškov vsaj 21 dni. V tem času večina ljudi izgubi potrebo po vnosu sladkorja. Kdor uživa veliko sladkorja, se nenehno giblje v krogu vzponov in padcev sladkorja v krvi, kar vodi k še večji sladkorni nenasitnosti.

- Bodite pozorni in se pripravite
Ko vas zgrabi želja po hrani, imejte pripravljeno opravilo, hobi ali dejavnost, v kateri uživate ter vas bo zamotila in odvrnila od brskanja po hladilniku. Ko boste podlegli skušnjavi, si obljubite, da je bilo zadnjič.

- Pišite si prehrambeni dnevnik
Zapisujte si, kdaj in kaj jeste ter kako se počutite po jedi. Prav gotovo boste odkrili vzorec, iz katerega boste razbrali, po kateri hrani se počutite dobro dalj časa in katera hrana vas zadovolji le trenutno. Dnevnik pomaga tudi odkriti čustveno stanje, v katerem posegate po hrani.

vir: osebnost.si

Sponzor · Objavljeno: Pon Apr 07, 2008 1:26 pm Naslov sporočila: Sponzor

OBIŠČITE ŠE NAŠE OSTALE PARTNERJE

Andrejka · Objavljeno: Pon Apr 28, 2008 7:53 pm Naslov sporočila: Re:

to maš prov res je jemo ker čemo pozabt težave, sam bi mogl s temu nehat k če ne se bomo sam širl :P